O zobni impatat sem začel razmišljati po tem, ko sem zaradi vnetja izgubil enega od zadnjih zob. Sprva sem mislil, da ga ne bom pogrešal, ker se pri nasmehu ni videl, a sem kmalu opazil, da imam težave pri žvečenju na tisti strani. Hrana se mi je zataknila med zobe, ugriz je bil neenakomeren in sčasoma sem začel opažati tudi rahlo bolečino v čeljusti.
Na pregledu mi je zobozdravnik predstavil možnosti – mostiček ali zobni impatat. Mostiček bi zahteval brušenje dveh povsem zdravih zob, kar mi ni bilo po volji. Zobni impatat se je zdel boljša, dolgoročna rešitev, čeprav je bil postopek daljši.
Najprej so mi naredili rentgensko slikanje, da so preverili stanje kosti. Ker je bilo vse v redu, smo se dogovorili za termin. Poseg sem si predstavljal kot nekaj zelo bolečega, a je bil pod lokalno anestezijo presenetljivo znosen. Občutil sem le pritisk in nekaj nelagodja, nikakor pa ne hude bolečine.
Okrevanje je trajalo nekaj dni, največji izziv pa je bilo čakanje, da se zobni impatat popolnoma zraste s kostjo. To obdobje je trajalo več mesecev, med katerimi sem pazil, da nisem preveč obremenjeval tiste strani čeljusti.
Ko je bil zobni impatat pripravljen, smo namestili krono, ki je bila narejena po meri in barvno usklajena z ostalimi zobmi. Ko sem jo prvič videl v ogledalu, sem bil navdušen. Izgledala je povsem naravno in nihče ne bi uganil, da gre za umetni zob.
Zdaj zobni impatat uporabljam povsem enako kot svoje naravne zobe. Žvečenje je spet udobno, ugriz je stabilen in predvsem nimam več tistega občutka, da moram pri jedi paziti.
Čeprav je zobni impatat finančno večja investicija, sem prepričan, da se je splačala. Vrnil mi je udobje, funkcionalnost in občutek, da imam spet popoln nasmeh. Danes ga jemljem kot del sebe, o katerem sploh ne razmišljam več.
Odkar imam zobni impatat, se mi je izboljšal tudi ugriz, saj je čeljust spet uravnotežena. To mi daje občutek sproščenosti in samozavesti pri vsakem obroku ali nasmehu.…