Ko sem bil mlajši, sem veliko svojega prostega časa preživel na našem domačem vrtu. Spomnim se dolgih poletnih dni, ko sem se igral z žogo, gradil gradove iz peska ali pa opazoval očeta, kako je kosil travo. Vsakič, ko je potegnil zaganjalno vrvico in je motor glasno zabrnel, sem takoj stekel k njemu.
Oči so se mi zaiskrile in želel sem tudi sam poskusiti voziti tisto veliko, mogočno napravo, ki je delala tako zanimive vzorce na naši travi. A oče je bil pri tem vedno zelo strog, vedno znova me je opozarja, da kosilnica ni igrača. To je delovno orodje in je namenjeno samo košenju trave. Njegov glas je bil odločen, ki ni pustil prostora za pogajanje. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj toliko skrbi, saj je samo kosilnica. Zdelo se mi je, da pretirava in da bi mi lahko le za trenutek dovolil, da jo potisnem po travi. Z leti pa sem začel razumeti, zakaj je bil oče tako previden. Večkrat mi je razločil, kako nevarna je lahko kosilnica, če je ne uporabljaš pravilno.
Govoril mi je o ostrih rezilih, ki se vrtijo s takšno hitrostjo, da lahko v trenutku povzročijo resno poškodbo. Pokazal mi je tudi, kako pomembno je nositi zaščitne čevlje in da nikoli ne sme biti nihče v bližini v času košnje, ker lahko kamenčki ali vejice letijo na vse strani. Ko sem bil dovolj star, mi je oče prvič dovolil, da sam pokosim travo. Pred tem mi je še enkrat pokazal kako se pravilno zažene motor, kako nastaviš višino košnje in kako jo previdno pelješ po vrtu. Bil sem ponosen in hkrati previden. Končno je bila kosilnica samo moja.
V glavi sem imel vse njegove besede, ki sem jih slišal tolikokrat prej. Še posebej, da kosilnica ni igrača. Danes, ko sam redno kosim svoj vrt, se spomnim tistih trenutkov in očetovih nasvetov. Vem, da je imel prav in da me je s tem naučil pomembne lekcije o odgovornosti in varnosti.…